Roman Abramovič ima stvari rad pod kontrolo: Lampardov problem niso bili le rezultati

Odkar je Frank Lampard tudi uradno bivši trener Chelseaja, se analitiki in komentatorji precej strinjajo v svojih ocenah, da se je Lampardu pač zgodil "Chelsea". V trenutku, ko so bili osnovni cilji, ki zadevajo razvoj igralcev in predvsem uvrstitev v ligo prvakov, ogroženi, je Roman Abramovič sprožil in Lampard je padel. Z vsemi simpatijami, ki jih Rus goji do klubske igralske legende, a zato nič manj boleče. Simpatična zgodba o tem, kako je eden najboljših nogometašev vseh časov s prevzemom trenerske funkcije okrepil Chelseajev brend in vez z navijači ter začel "nekaj novega", je končana.

Lampardu je dolgo kazalo bolje kot "sotrpinoma" Oleju Gunnarju Solskjaeru iz Manchester Uniteda in Mikelu Arteti iz Arsenala (vsi trije so igrali za klube, kjer so nato postali trenerji), a je prvi in tudi edini ostal brez službe.

Zakaj?

Povsem točnega in jasnega odgovora na to vprašanje verjetno ni dobil niti sam Lampard. Pri Chelseaju so svojo odločitev utemeljili z očitnim – z zadnjimi "rezultati in igrami", kar sicer pije vodo, je pa po drugi strani malce težje razumeti, da Chelsea s svojo legendo ni bil pripravljen potrpeti malce dlje. Sploh, ker se je Lampard v prvem obdobju, ko klub zaradi suspenza še ni smel kupovati igralcev, izkazal. Prišel je v ligo prvakov in igral finale pokala FA. Lampard je, ko je julija 2019 menjal Maurizia Sarrija, Chelseaju prišel zelo prav. Klub je bil že v "obravnavi" zaradi kršenja pravil pri trgovanju z mladimi igralci in suspenz je že visel v zraku. Ko se je zgodil in Chelsea ni smel kupovati igralcev, je Lampard kot sicer še precej neizkušen trener, a z velikim igralskim renomejem, stvari stabiliziral.

Usodna pa je bila naslednja logična stvar - investicije. Chelsea je v kaotičnem letu 2020 investiral daleč največ med vsemi klubi, v nove igralce je vložil več kot 200 milijonov funtov. Sorazmerno z investicijami so zrasla pričakovanja, z njimi pa tudi pritiski. Abramovičeva izvrševalka vseh ključnih poslov v klubu in zaupnica Marina Granovskaia je bila povsem jasna: Chelsea potrebuje in pričakuje rezultate. 

Prav odnos z direktorico je bil za Lamparda, ki je imel pogosto drugačne poglede in tudi kadrovska pričakovanja (trmasto je recimo vztrajal pri povratku Declana Ricea), usoden. Za njegovim hrbtom so odločevalci v Chelseaju koketirali z Ralfom Rangnickom (ni bil zainteresiran), v zadnjem času pa tudi z Julianom Nagelsmannom (ni na voljo). Sondirali so teren in iskali trenerja, ko so domnevno še zaupali svojemu človeku. V istem obdobju je Petr Čech, ki je zaposlen v klubu, dobil zadolžitev, da mimo Lamparda pomiri predvsem agente novincev v ekipi, ki se pod Lampardom niso obnesli. Ko je tretji izbor Thomas Tuchel premislil zadevo in pristal, je Abramovič lahko storil, kar je storil. 



Lampard je, kot je v takšnih primerih rado zgodi, izgubil slačilnico, kar se je odražalo tudi na nedogovorni igri posameznikov in individualnih, težko razumljivih napakah. Ena od manj prijetnih plati profesionalnega nogometa je ta, da človek (trener), ki postane šibek, običajno ostane sam. Četudi pred tem uspešen in oboževan, šibek ne koristi nikomur več. Lampard je tako ostal (skoraj) sam. Igralci so preko svoje linije v klubske pisarne in medije prenašali sporočila nezadovoljstva nad taktiko, komuniciranjem in minutažo. Če nezadovoljstvu igralcev dodamo še slab učinek novincev (predvsem Havertza in Wernerja) dobimo vnetljivo zmes, ki je Lampard ni mogel preživeti. 

Ideja, da bi ekipo Chelseaja preobilikoval in pomladil, v resnici ni bila realna. To bi se morda lahko zgodilo le, če bi bil Lampard zelo uspešen. Tvegal je in to zavestno. Konec koncev je v svoji igralski karieri pri Chelseaju zamenjal kar devet trenerjev. Ko ni rezultata, besede o identiteti, pripadnosti padejo v pozabo. Ko je ogrožena liga prvakov, ko so ogrožene velike investicije in predvsem ko trener ni "sinhroniziran" z vodstvom kluba (odhajali so namreč tudi uspešni trenerji), Roman Abramovič odpre izhodna vrata.

Lampard pa ne glede na vse ni pokazal malo. Chelsea je zopet povezal z navijači, kar v današnjem času ni majhna stvar, uveljavil pa je tudi kar nekaj mladih igralcev. Chelsea je, ko je dobil priložnost, preprosto moral vzeti, četudi prekmalu. Naslednjo priložnost bo nekje že dobil, za to se ne gre bati.